NORMAN POTTER
KAJ JE OBLIKOVALEC
: STVARI . PROSTORI . SPOROČILA

Norman Potter
Kaj je oblikovalec
: stvari . prostori . sporočila

Izbrani odlomki iz knjige (pdf)
Kazalo (pdf)

Avtor: Norman Potter
Uredila: Petra Černe Oven
Prevedla: Nataša Velikonja
Lektorirala: Katja Paladin
Oblikovanje ovitka in oblikovna zasnova notranjosti: Petra Černe Oven
Tisk: Stane Peklaj
Naklada: 200 izvodov
Cena: 16 eur
Ljubljana 2018
ISBN 978-961-94078-5-1

Izvirnik:
Norman Potter
What is a designer
: things . places . messages

Published by arrangement with Hyphen Press.
Copyright © Estate of Norman Potter, 2002 (za izvirnik)
Izdano z dovoljenjem založbe Hyphen Press.
Copyright © Društvo Pekinpah, 2018 (za prevod)

Zbirka 42:9
Izdajatelja: Društvo Pekinpah in Inštitut za oblikovanje

Paket je odposlan iz Ljubljane v roku 48. ur po prejetju naročila. Naročila prejeta med vikendom in prazniki bodo odposlana prvi delovni dan po prejetju naročila. Plačilo je izvedeno preko sistema PayPal. Naročiti je mogoče tudi preko predračuna (pošljite e-pošto z vašim naslovom in naročilom na posta@pekinpah.com).

Kupi KOMPLET 1969:
Norman Potter, Kaj je oblikovalec : stvari . prostori . sporočila +
Edvard Ravnikar, Design +
R. Buckminster Fuller, Priročnik za vesoljsko ladjo Zemlja 
ter prihrani 8 Eur
Skupaj redna cena: 42 Eur
Skupaj v kompletu: 34 Eur
Poštnina: 3 EU
SKUPAJ: 37 EUR

O AVTORJU
Norman Potter (1923–1995) je bil angleški mizar, oblikovalec, pesnik in pedagog. Zgodovinarka oblikovanja Tanya Harrod ga je označila za »krščanskega anarhista«. Njegovo anarhistično prepričanje se je razvilo v letih med drugo svetovno vojno in takoj po njej. To je bil tudi čas, ko je pridobival mizarske spretnosti. V petdesetih letih je vodil delavnico in deloval kot oblikovalec notranje opreme. Kasneje je predaval na Royal College of Art v Londonu in na Construction School of the West of England College of Art v mestu Bristol. Posvečal se je tudi pisanju. Pri založbi Hyphen Press je – poleg dela Kaj je oblikovalec – izdal knjigo z naslovom Models & Constructs (1990), ki dokumentira in reflektira njegovo življenje in delo.

ROBIN KINROSS O KNJIGI

Norman Potter je prvo različico te knjige napisal v šestdesetih letih 20. stoletja. Ko je svetovna politična pokrajina leta 1968 trpela pretrese – majski »dogodki« v Parizu, praška pomlad oz. upor proti stalinističnemu režimu, velike demonstracije v mestih po vsem svetu proti ameriški vojni v Vietnamu – je njegovo delo spremenilo potek. V Angliji so dogodki tega leta vključevali okupacijo umetniških šol v Hornseyju (severni London) in Guildfordu (v Surreyju, južno od Londona). Ti dogodki so bili poziv k odpravi onemoglih oblasti v mikrokozmosu teh šol, obenem pa del širšega, svetovnega gibanja za obnovo. Kot sam pravi v svoji analizi Gradbene šole v Bristolu (razdelek 22), je takrat opustil poučevanje. Pridružil se je študentski okupaciji na Hornseyju in sodeloval pri njenih konstruktivnih izobraževalno-političnih agitacijah. Delo Kaj je oblikovalec je dokončal v napetem ozračju tistih mesecev leta 1968. Knjigo je naslednje leto, leta 1969, objavila družba Studio Vista iz Londona v svoji maloformatni seriji del o umetnosti in oblikovanju, ki jo je urejal John Lewis.

Kaj je oblikovalecje prav gotovo knjiga, zaznamovana z letom 1968. A je tudi več kot to, in njena širša, dlje časa trajajoča referenčnost je razlog, da je še vedno aktualna. Deset let po prvi objavi sem kot urednik in založnik sodeloval s Potterjem pri drugi izdaji. Podvojili smo obseg knjige, dodali precej referenčnega gradiva, obenem pa revidirali in posodobili njene argumente. To izdajo je objavila založba Hyphen (iz Readinga v Angliji) leta 1980, točno ob nastopu postmodernizma v arhitekturi, oblikovanju in kulturi na splošno. Ta druga izdaja je torej prevzela nekaj barve dejavnikov iz leta 1980: ko je v Veliki Britaniji prišla na oblast konservativna vlada pod vodstvom Margaret Thatcher. Bolje rečeno, Potter je pred obličjem obratov in premikov tistega časa pisal v obrambo in pojasnitev nadaljevanja modernega gibanja.

Ta druga izdaja knjige je bila s svojimi zelo specifičnimi informacijami – najočitneje s seznami organizacij, naslovi in telefonskimi številkami – poskus predstavitve specifičnosti oblikovanja. V naravi oblikovalske prakse je, da se spreminja, včasih iz minute v minuto, iz zelo specifičnega (dejansko od telefonske številke ali velikosti vijaka) do zelo splošnega (denimo dobre oblike ukrivljene površine ali etike oblikovanja za naftno družbo). In Norman Potter v svoji knjigi od stavka do stavka pogosto potuje med tema dvema dimenzijama. Toda v knjigah, tako kot v življenju, podrobnosti zastarijo, včasih zelo hitro.

Ob koncu osemdesetih let 20. stoletja, kar se zdaj zdi kot desetletni cikel revizije, smo pripravili tretjo izdajo dela Kaj je oblikovalec. Ta je prinesla še en ponovni pregled specifičnih informacij. Norman Potter je napisal tudi nov uvod, pretresel obdobje osemdesetih let in potrdil svojo željo, da se to, kar je napisal, ne spreminja. To izdajo smo objavili kot preludij k naslednji knjigi, Modeli in konstrukti, v kateri je Potter predstavil svoje lastno delo kot izdelovalec – kot »pohištveni mizar«, če zelo poenostavim – in kot pesnik. Bralci, ki jih zanimata njegovo življenje in delo – o čemer Kaj je oblikovalec skromno molči – so napoteni k tej drugi knjigi, objavljeni leta 1990. Norman Potter je umrl leta 1995 in zapustil delo Modeli in konstruktikot svojo glavno javno izjavo, a tudi dovolj gradiva v rokopisu, da bi lahko naredili vsaj še eno knjigo o oblikovanju in izdelovanju.

Proti koncu devetdesetih let, ko je bilo delo Kaj je oblikovalec znova razprodano, so se začeli načrti za špansko in dansko izdajo. To je usmerilo pozornost na še eno posebnost razprave v knjigi – na njene reference na britanske razmere. Potter je bil močan internacionalist, a bil je tudi jasen glede ukoreninjanja razprave v kontekst, v katerem je bival. V idealnem primeru bi naredili knjigo, ki bi prinesla poseben seznam referenc (organizacije, knjige, druge vire) za vsako jezikovno skupnost. Toda upoštevan je bil realistični tok: izrezati lokalno, britansko gradivo, brez poskusov nadomestitve. In to »mednarodno« besedilo je tudi pričujoča izdaja.

Izbrana je bila najpreprostejša smer. Izrezano je bilo torej eno poglavje ali »razdelek«, kot jim pravimo v tej knjigi (beseda je manj literarna in bolj delavnična). To je bila razprava z naslovom »Izobraževanje na področju oblikovanja: praksa (Velika Britanija)«, ki je sledila delu »Izobraževanje na področju oblikovanja: načela« – po visokoletečih idejah je sledilo soočenje s trpko realnostjo. Tisti, ki želijo prebrati Potterjeve sijajne trpke pripombe o »potrjevanju programov« in drugih težavah britanskega izobraževanja, morajo poiskati izvod druge ali tretje izdaje te knjige. Prav tako je izpuščen pretežno britanski seznam uporabnih naslovov. Tu in tam so bile skrajšane tudi druge razprave o lokalnih temah. Nekaj specifičnega, nacionalno in časovno zaznamovanega gradiva pa je bilo ohranjenega zaradi njegovega resničnega pomena: razprava o branju (razdelek 7), konferenčno poročilo (razdelek 19) in analiza šole Construction School v Bristolu (razdelek 22). V tej knjigi je podan tudi uvod, ki ga je Norman Potter napisal za izdajo iz leta 1989, a brez dveh odstavkov, ki sta se posebej dotikala osemdesetih let.

Še ena modifikacija, s katero smo obdržali korak s tehničnimi spremembami v svetu, se je zdela potrebna. Pisalni stroj so od zadnje revizije leta 1989 povsem zamenjali urejevalniki besedil na osebnem računalniku, Norman Potter pa je bil predan pisalnemu stroju kot instrumentu urejanja misli in produkcije besedil. Njegova razprava o stroju v delu »Preprosta grafika: strategija« (razdelek 12) je bila, žal, spremenjena. Razprava o knjižnicah pa je bila v celoti izrezana: narava knjižnic se je preveč spremenila. To poraja misel, da najboljša preskrba z aktualnimi informacijami, kot jo je Potter želel v tej knjigi, sedaj poteka prek interneta.

Kaj je oblikovalec se torej šest let po avtorjevi smrti znova pojavlja v tej novi obliki. Mislim, da bi bil Norman Potter očaran ob tem nadaljevanju njegovega ukvarjanja z oblikovanjem, ki ga je vseskozi preizpraševal, nikdar zgolj profesionalno ali kot stvar preprostih domnev. Moralo je biti v začetku devetdesetih, ko mi je, razdražen zaradi strašnih novih manifestacij »oblikovalske poslovnosti«, dejal, da bi naslov morebitne nove izdaje knjige moral biti »Kaj je bil oblikovalec«. A naslov ostaja, kakršen je: vprašanje, predlog, razprta dlan, ki priteguje k sodelovanju »študente vseh starosti«.

Robin Kinross
London, junija 2001