Oloopov eksperimentalni projekt Roke gledajo, oči tipajo: Taktilni laboratorij, ustvarjen pod taktirko oblikovalk Tjaše Bavcon, Katje Burger in Jasmine Ferček, skupaj z gostujočimi umetniki in mentorji Maria Blaisse, Zlatkom Djogićem, Dominiko Kacin in Nino Koželj, je oktobra na devetih dogodkih udeležencem predavanj in delavnic omogočil raziskovanje otipa, teže, zvoka in gibanja tekstila ter drugih materialov. Zaznavanje, spoznavanje, opazovanje dogajanja in interpretiranje videnega je bilo med ustvarjalnim procesom v okviru Oloopovega taktilnega laboratorija delo kuratorke Barbare Predan.
Oloop
Roke gledajo, oči tipajo
Taktilni laboratorij
6.–26. 10. 2017
MGLC Ljubljana, Grad Tivoli
Foto: Tjaša Bavcon, Oloop
Nadaljevati
Barbara Predan
Oloopov eksperimentalni projekt Roke gledajo, oči tipajo: Taktilni laboratorij, ustvarjen pod taktirko oblikovalk Tjaše Bavcon, Katje Burger in Jasmine Ferček, skupaj z gostujočimi umetniki in mentorji Maria Blaisse, Zlatkom Djogićem, Dominiko Kacin in Nino Koželj, je oktobra na devetih dogodkih udeležencem predavanj in delavnic omogočil raziskovanje otipa, teže, zvoka in gibanja tekstila ter drugih materialov.
Fokus delavnic je bil usmerjen v raziskovanje alternativ hegemoniji vida, z željo udeležencem omogočiti preizpraševanje lastnega odzivanja na situacije, v katerih se pogosto ne znajdejo. Hkrati pa jim je bilo omogočeno, da tudi zmožnost gledanja, videnja, ugledajo na povsem nov način. Finski arhitekt Juhani Pallasmaa bi slednje opisal kot možnost raziskovanja vprašanj »medsebojne povezanosti in sovisnosti čutov«. Po njegovem namreč »z vidom ne le tipamo, ampak tudi projiciramo, vohamo in okušamo«, hkrati pa je naše »zaznavanje tudi v nenehni, vendar neopazni povezavi s spomini, sanjami in domišljijo«.[1] Ali kot bi misel še dodatno nagradil italijanski oblikovalec Bruno Munari, od rojstva svet zaznavamo in spoznavamo z vsemi čutili, in posledično bi morali v svojem življenju vsem čutom namenjati veliko več pozornosti, pa tudi načrtnega izobraževanja.[2]
Zaznavanje, spoznavanje, opazovanje dogajanja in interpretiranje videnega je bilo med ustvarjalnim procesom v okviru Oloopovega taktilnega laboratorija tudi moje delo. Odlično analogijo opazovanemu je moč najti pri Heideggerjevem razmišljanju o pomenu reči. Nemški filozof ga je zgradil na primeru vrča. Zastavil ga je na vprašanju, ali sta vrč dno in stena ali pa je morda vrč praznina, ki jo tvorita dno in stena, s katerima je omogočeno zajemanje (in izlivanje). Ta praznina torej ne določa le vrča samega, temveč tudi delo oblikovalca, ki vrč oblikuje in izdeluje. Bistvo vrča je v zajeti praznini, ki tekočini (ali zraku) omogoča, da napolni vrč. Povedano drugače, četudi se vrč zdi nekaj glinenega, oprijemljivega, je to, kar se zdi, da je, bistveno zgolj toliko, kolikor ponuja možnost polnjenja in zadržanja potencialne vsebine.[3]
Slednje – možnost prepoznavanja bistva prek raziskovanja čutnih zaznav – so članice skupine Oloop skupaj z izbranimi mentorji postavile pred udeležence delavnic. Omogočili so jim premislek in dvom o samoumevnem. Ponudili so jim možnost uvideti spregledano, začutiti neobčuteno, otipati neotipano in slišati preslišano. Omogočili so jim zaznati vse tisto, kar je bistveno, vse, kar nas polni in določa, pa kljub temu tako pogosto ostaja zunaj našega polja zaznavanja. Ali kot je slednje odlično zaobjela nizozemska umetnica Maria Blaisse na uvodnem predavanju, bistvo je v iskanju in raziskovanju svobode še nepoimenovanih oblik. Prav to pa je privilegij, ki si ga redko dopustimo raziskovati, četudi gre ravno v tem raziskovanju za bistvo, ki polni nas. Polni nas s tistim prepogosto spregledanim smislom, ki nam omogoča, da svet okoli sebe vidimo, slišimo, otipljemo, se v njem gibljemo drugače. Omogoči nam spremenjen odnos do okolja, v katerem smo. In s tem ko se spremeni naš odnos, se spremeni tudi naše nadaljnje delovanje.
Zadnja misel nas ponovno vrne k Blaissovi in njenemu odgovoru na vprašanje, kaj definira dobro oblikovanje: definira ga naše nadaljevanje. Naše vztrajanje v tem, kar počnemo. To pa je tudi popotnica vsem nam: zmožnost raziskovanja tipanja s pogledom in opazovanja z rokami. Zmožnost spremenjenega zaznavanja sebe in okolja. Zmožnost nadaljevati.
[1] Juhani Pallasmaa, Oči kože. Arhitektura in čuti, Studia humanitatis, Ljubljana 2007, 9.
[2] Bruno Munari, The Tactile Workshop, Edizioni Corraini, Verona 2005.
[3] Martin Heidegger, Reč, Hyperion, Koper 2000.